KAJ JE ŽALOVANJE IN ZAKAJ JE POMEMBNO?

Skozi življenje vsak izmed nas doživi ogromno izgub, ni pa vsaka izmed njih tako globoka, da bi potrebovala poglobljen proces žalovanja in notranjega preoblikovanja. A tiste globoke izgube nas za vedno spremenijo...Naše doživljanje samega sebe, našega smisla in mesta v svetu, doživljanje odnosov in življenja.

Žalovanje je bio-psiho-socio-emocionalen proces, ki nam pomaga, da se soočimo in integriramo pomembno izgubo, ki pa ni nujno vedno povezana s fizično smrtjo.

Žalujemo lahko ob izgubi ljubljene osebe (ko zaradi različnih razlogov ni več del naše poti: ob njeni smrti, selitve, prekinitve odnosa...), ob izgubi partnerskega odnosa – razhoda oz. ločitve (ne glede na to kako smo se razšli in kakšen je bil odnos), ob selitvi, izgubi podporne mreže in stila življenja, ob izgubi zdravja, izgubi sanj in predstav o naši prihodnosti, ob vsem tem kar bi lahko bilo, pa ni, ob izgubi identitete kot smo jo doživljali pred neko izgubo, ki je popolnoma zamajala naš svet, ob smrti ljubljene živalice in tudi za vsem tistem, kar bi nam kot otrokom pripadalo, pa tega zaradi ran naših staršev in/ali zunanjega konteksta, ki ni bil v oporo starševstvu nismo prejeli, a vseeno ostaja v nas tudi v odraslosti - kot hrepenenje in bolečina, ki se prebuja v najbolj intimnih odnosih še leta oz. desetletja po tem.

Žalovanje je proces, ki nam omogoča, da se »odprta rana« zaceli na tak način, da se intenziteta te bolečine toliko zmanjša, da se lahko vrnemo nazaj v življenje, ne da bi popolnoma izkrvaveli. A izguba nas zaznamuje in spremeni za vedno. Nikoli več nismo enaki in v nas ostane, tako kot to izjemno lepo izrazi Jody Day, mehak in senzitiven del, ki se tudi kasneje večkrat aktivira, zaskeli in zaboli, še posebej ob različnih trigerjih (sprožilcih). A če smo si dovolili žalovati in smo bili ob tem podprti, kot si zaslužimo, zmoremo te valove tudi kasneje preplavati...Ker jih poznamo in vemo na kakšen način lahko nežno poskrbimo zase, da si ponovno opomoremo.

Žalovanje je proces, ki je drugačen za vsakega izmed nas. In pomembno se je zavedati, da ne celi čas sam po sebi, temveč kaj v njem storimo. Žalovanje je delo in je naporno. Je pot, ki jo moramo prehoditi, smo pa mi tisti, ki se odločamo kdaj se bomo nanjo podali. Ali v trenutku, ko se je izguba zgodila, ali pa se temu skušamo izogniti leta, morda celo desetletja iz strahu pred tem, da bi začutili vso globino bolečine in zaradi njene intenzitete ne bi preživeli.

In čeprav lahko v strahu in pomanjkanju čustvenih orodij, proces žalovanja blokiramo, to ne pomeni, da to ne bo zaznamovalo ogromno vidikov našega življenja.

Če se izogibamo bolečim občutjem tudi pozitivnih ne moremo v polnosti doživljati, to pa privede do do občutka ločenosti, občutka, da v nas ni življenja in da živimo kot zombiji, da v bistvu ne živimo, temveč le »preživimo« in nekako pač funkcioniramo, do občutka stalne »srednje žalosti«, praznine, jeze...

In ta bolečina, ki biva v nas, čeprav se z njo ne želimo srečati, si želi in čaka, da jo nekega dne končno pogledamo, jo priznamo in ji damo dovoljenje, da se izrazi...Da lahko steče zdravilen proces žalovanja.

Za konec bi želela dodati še enega izmed zame najlepših opisov žalovanja, ki je nastal izpod peresa Silvie Nanclares “Quien quiere ser madre.” ( “Kdo hoče postati mama”, prevod izseka knjige iz španščine: Tjaša Šuštar)

"Sanjala sem, da sva se sprehajala pod morjem in se pogovarjala meni nič, tebi nič, kot da bi imela škrge… To je najboljši opis žalovanja. Življenje teče dalje, ti pa si pod gladino morja, zrak ima drugačno gostoto in čeprav lahko hodiš in delaš, v resnici slišiš in vidiš na drug način, premočena do kosti in s težo obleke, ki vleče k tlom, kljub temu, da si zmogla razviti škrge.

In med tem, ko minevajo meseci, se počasi dviguješ na površje, že se zmoreš dotakniti ljudi, ne da bi jih zmočila. In nekega dne se začudena zaveš, da se ponovno smejiš in spoznaš, da si uspela pridobiti nazaj svoja pljuča. In globoko zadihaš. Pod površjem bo za vedno ostala sled škrg iz tvojih časov, ko si “bila riba”, a sedaj se že sušiš."