Spontanost ali zavestnost v partnerskem odnosu?

Spontanost in igrivost sta čudoviti in nujno potrebni za ohranjanje živosti in iskrice v partnerskem odnosu, a žal nista dovolj, če želimo zgraditi globok in varen partnerski odnos. Na partnerskih terapijah se velikokrat pogovarjamo o tem kako pomembna je zavestnost v naših odnosih in odločitev, da bom neodvisno od partnerja naredil-a vse, da bom jaz skušal-a biti najboljša verzija sebe. To pomeni, da prevzamem odgovornost zase in svoj doprinos k dinamiki v odnosu. Za spoznavanje svojih očal s katerimi partnerja in situacije interpretiram v luči preteklih izkušenj, za prepoznavanje svojih obrambnih mehanizmov in izbiranje ranljivosti namesto teh.

Kajti, če partnerski odnos prepustimo le spontanosti in zaupanju v ljubezen in kemijo, se bo potem, ko tista prva zaljubljenost in zlitje mine, hitro pokazalo, da to ni dovolj. Ne da bi se zavedli bomo pričeli ponavljati nezdrave vzorce, ki smo se jih naučili. In če bomo v prepričanju, da to ni to in da bo naslednji/naslednja drugačen, iskali nove in nove odnose, bomo lahko, če ne bomo ničesar naredili na sebi, kmalu razočarano ugotovili, da smo se znašli v izjemno podobni dinamiki in bili prepričani, da ali imamo res smolo ali pa so »vsi isti/ vse iste«.

Če torej naš odnos prepustimo zgolj spontanosti in mislimo, da za odnos z »the one« osebo ni potrebno delati, izgubljamo dragoceno priložnost rasti in povezanosti, ki se lahko ustvari, če sva oba pripravljena svoj pogled usmeriti vase in ne le na drugega.