Pomen sočutnega uravnavanja otrokovih čustev

"Sočutje daje otroku dovoljenje, da je lahko to kar je in zagotovilo, da se tudi v času čustvenih neviht lahko varno nasloni na našo ljubezen."

Stiska kliče po sočutju, sprejetju in prostoru, kjer se srce lahko odpre in razbremeni. To velja tako za otroke, kot odrasle.

Takrat ni čas za navodila, nasvete in lekcije...temveč za pristen stik, ki edini poveže in umirja. Otroci zaradi svojih možganov, ki se šele razvijajo v odnosu s starši in svetom, v prvih letih niso zmožni sami uravnati oz. umiriti intenzivnih telesnih stanj, ki spremljajo njihova čustva. Za to potrebujejo nas odrasle, da jim pri tem pomagamo in jim z našimi zrelimi možgani pomagamo oblikovati možganske povezave, ki jim bodo kasneje služile za to, da bodo zmogli tudi sami sebe umiriti.

Večkrat in bolj konstantno kot lahko ob nas izkusijo, da stiski in telesni napetosti (npr. zaradi strahu, jeze, žalosti, sramu...) sledi stik in umiritev (ko jih mi potolažimo in jim pomagamo, da se umirijo) in da intenzivna čustva ne pomenijo prekinitve stika z nami (ko jih ne kaznujemo z odtegovanjem naše ljubezni zaradi njihovih čustvenih neviht), bolj bodo čutili, da nam svoje stiske lahko zaupajo. Hkrati se bodo naučili, da je njihovo doživljanje pomembno in da so odnosi varen kraj kamor se lahko zatečeš, ko ti je hudo.

Ko jim pomagamo poimenovati njihova čustva ali jim predstavimo kakšne druge kreativne načine preko katerih lahko svoje čustvo spustijo skozi telo (preko gibanja, risanja, gline, dihanja) jih učimo čustvene abecede, ki jim bo pomagala svoja čustva uporabiti na konstruktiven in kreativen način, ter kot kompas za svoje življenje. Kot smo namreč že omenili, ima vsako čustvo svojo funkcijo in pomembno je, da se spoprijateljimo čisto z vsakim izmed njih.

Po drugi strani pa ponavljajoče se oz. kronične izkušnje odsotnosti empatije s strani staršev pri otroku krhajo njegov občutek lastne vrednosti, saj čuti, da je z njim nekaj močno narobe (ker ne doživlja tako kot njegovi starši, ker se ti nanj jezijo, ga zavračajo, ne sprejemajo). Tako se nauči, da določeni deli njega za starše niso sprejemljivi, ter jih odreže, s tem pa izgubi stik s sabo in svojimi pristnimi potrebami ter je prisiljen zgraditi lažni jaz.

Za to, da lahko sočutno sprejmemo otroka v njegovih čustvih in mu jih pomagamo uravnati je pomembno, da smo tudi mi sami predhodno to čustvo že ‘udomačili' in da nas ni strah moči njegovih valov. Za to je delo na sebi tako zelo pomembno za naše starševstvo, še posebej, če v našem otroštvu nismo imeli varne odrasle osebe, ki bi nas naučila kako čustva sprejeti in uravnati.

Sočutno sprejeti otrokova čustva in mu jih pomagati uravnati je včasih izjemno težka naloga in kljub najboljšim namenom se nam vedno ne uspe odzvati, kot bi si želeli. Ko smo utrujeni, pod stresom ali pa se nam v odnosu z otrokom prebudijo naše nerazrešene teme, nas lahko v trenutku vrže na čustven nivo otročka, ki sedaj od drugega otročka pričakuje nekaj, kar bi mu morali dati njegovi starši, pa tega niso zmogli. Zato je tako pomembno, da poskrbimo za lastno celjenje ran ter v trenutkih, ko pride do ne-stika ali našega izbruha, zmoremo najprej odpustiti sebi, nato pa ponovno poiščemo stik z otrokom, mu ovrednotimo njegovo bolečino, se mu opravičimo in mu zagotovimo, da ni kriv za naš odziv. Vsi smo samo ljudje in otroci nas ne potrebujejo popolne (dovolj dobri smo več kot dovolj!), temveč pristne, in pripravljene vedno znova jim priti naproti, jih ponovno začutiti in popraviti stik.